Ko sva se spoznala, sem mislila, da sem našla najbolj samozavestnega človeka na svetu. Karizma, ambicija, način, kako je vstopil v prostor in vsi so ga opazili. Šele čez leta sem razumela, da je bila ta samozavest krhka kot led na jezeru spomladi — in da sem jaz postala tista, ki je ves čas preverjala, kje so razpoke.
Ne bom rekla, da je bilo sedemnajst let pekel. Bilo je veliko lepih trenutkov, veliko smeha, veliko skupnih načrtov. Ampak bilo je tudi veliko večerov, ko sem se spraševala, zakaj se počutim nevidna v odnosu, v katerem naj bi bila najpomembnejša oseba. Naučila sem se, da pohvala, ki jo daš, hitro postane samoumevna, kritika pa, še tako nežna, lahko podre ves večer. Naučila sem se, da praznik ni praznovanje naju, ampak oder zanj. In dolgo časa sem mislila, da je to moja krivda — da premalo dajem, premalo razumem, premalo ljubim.
Kar mi je pomagalo, ni bilo to, da sem ga poskušala spremeniti. To sem opustila po prvih nekaj letih, ko sem spoznala, da spremembo lahko izbere samo on, in to šele, če sploh vidi, da je potrebna. Kar mi je pomagalo, je bilo to, da sem si nazaj vzela majhne koščke sebe — prijateljstva, ki niso šla skozi njega, hobije, ki jih ni razumel in mu zato niso bili zanimivi, terapijo zase, ne za “reševanje odnosa”, ampak za reševanje mene.
Empatija je pri njem obstajala, ampak v čudnih, nepredvidljivih izbruhih — kot da jo mora nekdo prižgati od zunaj. Ni znal biti ob meni, ko sem bila slabotna, ker je moja slabotnost nekako ogrožala njegovo predstavo o naju kot paru, kjer je on center. To me je najbolj bolelo. Ne kriki, ne prepiri — tišina, ko sem potrebovala, da me nekdo vidi.
Če bi danes govorila z nekom, ki je šele na začetku te poti, bi rekla: ne izgubi se v poskusu, da bi bil dovolj. Ne boš. Ne zato, ker nisi dovoleljubljena ali dovolj dobra, ampak zato, ker mera, ki jo iščeš, ni realna mera. Poišči si podporo zunaj odnosa — prijatelje, skupine, terapevta. Postavi meje, tudi če te bodo sprva stale konflikta. In predvsem: ne pozabi, kdo si bila, preden si postala nekdo, ki živi za to, da drugega drži pokonci.
Ostajam iz razlogov, ki so moji lastni in jih ne bom vsem razlagala — ljubezen, navada, upanje, morda tudi strah. Ampak ostajam kot cela oseba, ne kot senca. To je razlika, ki se je naučim vsak dan znova.
Če ste na podobni poti — kako ste vi našli ravnovesje med ljubeznijo do partnerja in skrbjo zase? Delite v komentarjih, rada bi slišala vaše izkušnje.
@Psiho
#duševnozdravje #npd #partnerskiodnosi #podpora #samopomoč #psihoinfo