Pred nekaj tedni sem na kavi sedel/a nasproti prijatelju/ici, ki mi je po dolgem času odprl/a nekaj, o čemer prej ni nikoli govoril/a. Nisem pričakoval/a, kam nas bo pogovor pripeljal.
Vse se je začelo z navidez preprostim vprašanjem: “Zakaj si vedno tako previden/previdna, ko me pokličeš?” Odgovor me je presenetil. “Ker se bojim, da bom slišal/a, da te ni več strah biti z mano,” je rekel/rekla in se nasmehnil/a na način, ki ni bil zares nasmeh.
Potem je prišlo priznanje, ki mi je vzelo sapo: “Veš, ljudje mislijo, da sem dramatičen/dramatična, ko eno uro po sporočilu, na katerega nihče ne odgovori, že vem, da me je vsak zapustil. Ampak zame to ni drama. To je kot da bi v telesu zazvonil alarm, ki ga ne morem utišati.”
Vprašal/a sem, kako to izgleda navznoter. Odgovor je bil surov in iskren: “Zjutraj te imam rad/rada bolj kot karkoli na svetu. Zvečer, če si mi odgovoril/a en stavek prekratko, se počutim, kot da me sploh ne poznaš. In ne razumem, kako sem lahko jaz – ista oseba – eno uro tako gotova, drugo uro popolnoma izgubljena sama vase.”
Priznal/a je tudi nekaj, česar prej nisem nikoli slišal/a: “Včasih naredim nekaj impulzivnega – odidem sredi pogovora, izbrišem številko, rečem nekaj bolečega – ne zato, ker me ni briga, ampak ravno zato, ker me je preveč briga. Lažje je, da jaz prvi/prva odidem, kot da čakam, kdaj boš ti.”
Tu sem mislil/a, da razumem zgodbo: oseba, ujeta v strahu, ki jo silijo v vedenja, ki odganjajo ljudi, ki jih najbolj potrebuje. Žalostno, ampak logično.
Potem pa je prišel preobrat, ki ga nisem pričakoval/a. Vprašal/a sem, ali se počuti nemočno/nemočnega glede tega. Za trenutek je bilo tiho, potem pa je rekel/rekla nekaj, kar mi je spremenilo celoten pogled na pogovor: “Ne. Prvič v življenju se ne počutim nemočen/nemočna. Ker sem se naučil/a prepoznati alarm, preden mu verjamem. Ne pomeni, da izgine. Ampak zdaj vem, da glas, ki mi reče ‘zapustil te bo’, ni resnica – je samo glas.”
Ni trdil/a, da je “ozdravljen/a” ali da je vse rešeno. Rekel/rekla je nekaj bolj skromnega in zato bolj resničnega: “Ne obvladujem vsega. Ampak prvič vem, da nisem svoj alarm. Sem oseba, ki ga sliši.”
Odšel/odšla sem od tiste kave z drugačnim razumevanjem, kot sem ga imel/a prej. Ne kot zgodbo o nekom, ki je “problematičen”, ampak o nekom, ki se vsak dan uči razlikovati med tem, kaj čuti, in kaj je res.
Če se v tem prepoznavaš – v alarmu, v strahu pred odhodom drugih, v hitrih odločitvah, ki jih pozneje obžaluješ – nisi sam/sama, in nisi “preveč”. Učiš se jezika svojih čustev, ki ga morda nihče ni učil govoriti mirno.
Se v čem od tega prepoznavaš? Ali poznaš nekoga, ki se bori s podobnim? Povej nam v komentarjih – tukaj je varno mesto za pogovor.
@Psiho
#duševnozdravje #mejnaosebnostnamotnja #borderline #čustvenoregulacijo #podpornaskupnost #psihoinfo